Otroci,starši,družina

Vsi, tako starši, učitelji, svetovalni delavci si želimo, da bi naš otrok čimveč znal, da bi ob koncu leta imel dobro spričevalo, da bi kar najbolje izkoristil svoje dane možnosti.
Dostikrat se naša pričakovanja ne izpolnijo. Še posebno smo razočarani, jezni, zaskrbljeni takrat, ko vidimo, da otrok presedi cele ure ob knjigah in zvezkih, rezultati so pa slabi.
Vedeti moramo, da vsako učenje ni enako uspešno!

Kakšna bo otrokova učinkovitost pri učenju je odvisno predvsem od:
• njegovega duševnega počutja in zdravja
• njegovih umskih sposobnostih
• njegovega telesnega počutja
• delovnih pogojev v katerih se uči
• kako se uči
Če so omenjeni pogoji izpolnjeni, tako s strani otroka kot staršev, potem mora biti otrokovo učenje uspešno!

POGLEJMO NAJPREJ RAZMERE V KATERIH SE OTROK UČI

Pogoje za učenje doma ustvarjamo predvsem starši, in sicer :
1. - kakšno je naše ravnanje z otrokom
2. - čas, ki ga ima otrok na razpolago za učenje
3. - prostor v katerem se otrok uči

AD1/ Kakšno je naše ravnanje in kako ravnati

Priporočljivo ravnanje :
-otrok mora čutiti, da stalno bedimo nad njegovim delom, ne da bi bili pri tem vsiljivi -ne obremenjujmo otroka s pretiranim učenjem, saj mu lahko zmanjšamo voljo do učenja in vzbudimo odpor do šole
- vzpodbujajmo otroka za dosežene uspehe in pravilno opravljene naloge; s tem povečamo njegovo vztrajnost in motiviranost -ne prekinjajmo otroka pri učenju z raznimi načrti, vprašanji, pripombami, kajti zbranost pri otroku hitreje popušča kot pri odraslem človeku
-pohvalimo ga ob vsakem, tudi najmanjšem uspehu -ne kaznujmo otroka s podaljševanjem učnega časa in povečanjem učne obremenitve
-tako bo lažje sprejel in razumel, da je sposoben tudi sam napraviti nalogo in se naučiti določeno snov -prav tako ni primerno skrajševanje učne obveznosti za nagrado
-nekateri otroci učno snov počasneje dojemajo; ne postanimo nestrpni, če jo otrok tudi po daljši razlagi še vedno ne razume; otroku naj pomaga tisti, ki ima največ potrpljenja z njim, sicer mu naša “pomoč” bolj škoduje kot koristi; če sami ne zmoremo, poiščimo nekoga, ki mu bo lahko pomagal -ne dopovedujmo otroku,da je len, da nima čuta odgovornosti; s stalnim grajanjem in zmerjanjem dosežemo, da otrok resnično izgubi zaupanje vase ,sprejme naša razlage in postane ravno tak, kakršnega si ne želimo
-otrok mora imeti dovolj časa tudi za igro in razvedrilo -izogibajmo se sramotenju /npr.: iz tebe nikoli nič ne bo; si neumen; zabit, ipd./, ne posmehujmo se otroku
-za otroka moramo imeti čas tudi takrat, ko se ne uči, ko nas ne prosi izrecno, da bi mu pomagali -ne primerjajmo otroka z njegovim uspešnim bratom ali sestro, ali z uspešnim sosedovim otrokom; otroku tako povečujemo občutek, kako zaostaja za njimi in mu jemljemo pogum
-imejmo otroka radi tudi takrat, ko ne prinaša iz šole dobrih ocen -razburjenega in utrujenega otroka ne silimo k učenju
-dovolimo mu, da se uči skupaj s sošolcem, če tak način prinaša uspeh pri otroku -ne bodimo otroku nadležni, kadar se uči, ne opozarjajmo ga kar naprej, ne pridigajmo mu in ne bodimo preveč vsiljivi
-občasno poiščimo otrokovega razrednika, da nam pove kakšen je otrokov uspeh, kaj opaža, prosimo ga naj nam svetuje kaj narediti

Ravnanje,ki ga odsvetujemo
-ne obremenjujmo otroka s pretiranim učenjem, saj mu lahko zmanjšamo voljo do učenja in vzbudimo odpor do šole
-ne prekinjajmo otroka pri učenju z raznimi načrti, vprašanji, pripombami, kajti zbranost pri otroku hitreje popušča kot pri odraslem človeku
-ne kaznujmo otroka s podaljševanjem učnega časa in povečanjem učne obremenitve
-prav tako ni primerno skrajševanje učne obveznosti za nagrado
-ne dopovedujmo otroku,da je len, da nima čuta odgovornosti; s stalnim grajanjem in zmerjanjem dosežemo, da otrok resnično izgubi zaupanje vase ,sprejme naša razlage in postane ravno tak, kakršnega si ne želimo
-izogibajmo se sramotenju /npr.: iz tebe nikoli nič ne bo; si neumen; zabit, ipd./, ne posmehujmo se otroku
-ne primerjajmo otroka z njegovim uspešnim bratom ali sestro, ali z uspešnim sosedovim otrokom; otroku tako povečujemo občutek, kako zaostaja za njimi in mu jemljemo pogum
-razburjenega in utrujenega otroka ne silimo k učenju
-ne bodimo otroku nadležni, kadar se uči, ne opozarjajmo ga kar naprej, ne pridigajmo mu in ne bodimo preveč vsiljivi

AD2/ Kako urediti čas za učenje?

- kadar ima otrok pouk dopoldan je priporočljivo,da otrok po kosilu nekaj časa počiva in se šele potem uči
-če je le mogoče naj se otrok stalno uči ob istem času
-dolžina “učne ure” je pri različnih otrocih različna; veljajo pa ta načela:
Daljši čas učne ure
-za dovolj bistre otroke
-za otroke, ki imajo dobro sposobnost miselne koncentracije
-kadar se otrok uči smiselno gradivo
-za starejše otroke
Krajši čas učne ure
-za manj bistre otroke
-za otroke z različnimi težavami (organsko poškodovani, telesno šibki, s slabšo koncentracijo)
-za mlajše otroke
-mehanično učenje (učenje pesmic,….)

-najprimernejša dolžina učne ure je od 20 do 30 minut
-ponavljanje je najučinkovitejše pred spanjem in pred odhodom v šolo; snov je potrebno večkrat ponoviti
-odmori med učenjem naj bi trajali le 5 do 10 minut, kajti predolgi odmori razbijejo delovno razpoloženje
-otroku pa moramo zagotoviti tudi prosti čas, vsak dan in ob prostih dnevih.

AD3/ Prostor za učenje

-če otroka med učenjem motijo ostali družinski člani in nima mirnega kotička za delo, mu misli begajo drugam, tako da lahko kljub dolgemu sedenju ob knjigi ne doseže zaželjenega uspeha.
-če je med učenjem obdan z igračami bo njegova pozornost in koncentracija zelo motena
-prav tako so pogoji učenja moteni, če je prostor pretopel ali premrzel
-če je slaba ali neprimerna svetloba
-če nima primernega stola ali mize
-če stalno nekdo prihaja in odhaja
-če je prižgan televizor in sliši (niti ni potrebna, da jo vidi) kakšno zanimivo oddajo /risanke, filmi,ipd./, bo njegova pozornost “odplavala”
-prostor naj bi bil tako urejen, da deluje toplo in prijazno

• Zelo pomembno je, da otrok čuti, da za odločitvami stojita oba starša, da ni dvotirnosti.
• Celotno breme otrokovega uspeha ali neuspeha ne sme “ležati” samo na enem izmed staršev. Če je z otrokovim učenjem obremenjen samo eden izmed staršev, je normalno in človeško, da postaja le-ta manj strpen, hitreje razdražljiv, včasih že obupan, otrok s strani njega doživlja predvsem pritiske na katere pa reagira po svoje, največkrat tako, da nas še bolj spravi v stisko.
• S šolskimi težavami in problemi učenja se še vedno največ ukvarjajo mame. Brez sodelovanja obeh staršev bodo rezultati slabi, še posebno pri tistih otrocih, kjer že zaznamo učne in vedenjske težave. Učne težave lahko vplivajo na pojav vedenjskih težav, prav tako pa so lahko vedenjske težave eden izmed vzrokov slabše učne uspešnosti.
• Kadar so učni uspehi, kljub vsem naporom slabi, je smiselno ugotoviti otrokove umske zmogljivosti, tako da od njega ne pričakujemo preveč, predvsem tistega kar ne zmore; včasih pa je to dobro vedeti tudi,da od otroka ne zahtevamo premalo, če so njegove sposobnosti višje.

Kaj sploh pomeni pojem DISCIPLINA?

Izhaja iz latinske besede DISCO - kar pomeni UČIM SE.
Prvotni pomen besede je vključeval predvsem samodisciplino, ki je potrebna za izvedbo neke naloge. Gre torej za to, da znamo svoje sile usmeriti k dosegi cilja, ki smo si ga zastavili.

Kaj pa danes?

V naši kulturi, v vsakdanjem življenju, se je pojem DISCIPLINA sprevrgel in je povezan s PRISILO DRUGEGA ČLOVEKA, da bi se človek podredil določenim pravilom.

Šola je dejstvo, je realnost.
Šola je obveznost.
Vsaka obveznost pa je lahko prijetna ali neprijetna.Prav zaradi tega je šola nekaterim otrokom v veselje, za druge pa je nujno zlo, za nekatere celo strah.
Večina odraslih in otrok želimo živeti v relativno mirnem vzdušju in okolju.

Da življenje teče brez stalnih, vsakodnevnih stresov, konfliktnih situacij, je to predvsem zaradi tega, ker večina ljudi upošteva določena pravila.

Brez pravil v življenju ne gre in ne bi šlo, čeprav nanje včasih kar težko pristajamo.
Pravila veljajo v družini, v institucijah, pravila veljajo v medosebnih odnosih, komuniciranju, prisotna so vsepovsod.
Z gotovostjo lahko rečemo, da brez pravil v življenju ne bi šlo.

Ljudje živimo v skupinah, pa naj bo v družini, šoli, različne prijateljske skupine, društva, itd.. Vse te skupine so lahko učinkovite le, če njihovi člani delujejo med seboj usklajeni. Morajo se dogovarjati in dogovoriti kaj bo kdo počel, kakšno vlogo bo imel v skupini, ipd., drug drugemo se morajo prilagajati in prilagoditi. Da pa to dosežejo so potrebna pravila.Brez njih bi vladala zmeda, zmedeni bi bili tudi posamezniki.

Pravila so lahko različna:

• to so lahko socialne norme, ki v širšem okolju določajo katero vedenje je primerno, sprejemljivo in katero ne. Te norme ponavadi upoštevamo samodejno, zdijo se nam same po sebi sprejemljive, razumljive, o njih niti ne razmišljamo, da gre za neka pravila, ki smo se jih naučili že zelo zgodaj v življenju. Največkrat sploh ne razmišljamo, da bi bila lahko katera izmed pravil drugačna (pozdravljanje, uporaba jedilnega pribora,…)
• pravila pa so lahko tudi različni dogovori, ki so sprejeti v določenih skupinah, med posamezniki, med določenimi institucijami, ipd., (npr.: kdaj se dobimo, kdaj bo sestanek, kje, kdo je vodja, koliko časa bo trajalo, itd..).
• pravila pa so lahko tudi ukazi ali zahteve, ki jih lahko postavi nekdo, ki ima za to potrebna pooblastila, ali pa moč (največja dovoljena hitrost, določanje znanja, ki je potrebno za pozitivno oceno, kdaJ gre kdo spat,…).

Pravila omogočajo predvidevanje in načrtovanja vedenja.

To pa velja samo tedaj, ko se lahko zanesemo, da se bodo tudi drugi ljudje držali postavljenih pravil in dogovorov.
Če to velja, potem vemo vnaprej, kaj se bo zgodilo, če ravnamo drugače od dogovorjenega, omogoča nam, da se lahko izognemo neprijetnim situacijam in tako dosežemo cilje, ki jih imamo.

Vemo, kako moramo ravnati, da bodo ljudje do nas prijazni, kaj moramo narediti, da ne izgubimo prijateljev, družbe, ali kako se je potrebno vesti v šoli, da ne pride do sankcij, ukora ali celo do izključitve.

Če obvladamo pravila in jih poznamo, se uspešno znajdemo v svojem socialnem okolju, to pa pomeni, da se počutimo varne.

Negotovo pa se počutimo, če pravil ne poznamo, še bolj pa, če se ne moremo zanesti na to, da jih bodo drugi spoštovali, in da nas bo upoštevanje teh pravil pripeljalo do postavljenih ciljev.

Osnovna varnost, ki jo zagotavljajo pravila je predvsem v tem, da lahko predvidimo dogodke in nanje tudi vplivamo.To pa se lahko zgodi le tedaj, ko pravila obstajajo in se jih večina drži.

Kadar gre za socialne norme ali dogovore lahko rečemo, da so pravila vedno koristna.Pri tem gre za to, da jih sprejemamo sami od sebe, imamo občutek, da nam koristijo.
Drugače je s pravili, ki jih ne razumemo, ki jih enkrat spoštujemo drugič ne.V takem primeru se človek pravilom upira.To se lahko zgodi v družini, če so pred otroka postavljene previsoke zahteve, ki jih ne more izpolniti ali pa zaradi takih pravil ne more narediti ničesar po svoje. Taka pravila povzročijo veliko škodo.

Ko je otrok še v prvih letih življenja je ponavadi s strani staršev brezpogojno sprejet, vendar ga že takrat privajamo in učimo tega, kaj je dobro in lepo. Ga nagrajujemo s smehom, dotikom, posebno pozornostjo, ipd.. V bistvu mu že postavljajo določena pravila in ga nanje navajajo.

Še predno gre otrok v šolo osvoji glavni del vrednotnega sistema socialnega okolja kot tudi glavne socialne norme.To je osnovni smisel vzgoje in socializacije.
To pomeni da ga naučimo zadovoljevati svoje potrebe ter dosegati individualne cilje, ne da bi prihajal z drugimi ljudmi zaradi tega v konflikte. Vzgoja je med drugim tudi učenje splošnih pravil. Vendar ne pomeni samo privajanja in prilagajanja na različne in pričakovane norme, pač pa je tudi pomoč otroku, da išče in razvija svojo individualnost. Umetnost vzgoje je prav v tam, da iščemo ravnotežje med spodbudo in dovoljevanjem ter zahtevo in omejitvijo.

Kako navajati otroka na pravila?

Starši to počenjamo predvsem s svojim lastnim vedenjem, zgledom, spodbujanjem k določenemu vedenju, postavljanjem različnih zahtev in omejitev ter odzivanjem na njegovo vedenje.
V pretirano trdi vzgoji prevladujejo le zahteve in kaznovanje, v razvajanju pa le spodbuda in zaščita.

Na malce drugačen način si pomagajmo pri partnerskih odnosih

S partnerjem si izberita primeren trenutek ( namesto večernega gledanja TV ha – ha) in naredita kakšno od teh vaj.

 Vsak na svoj listek napiše tri želje, potem listke zamenjata, brez vsakega komentarja to prebereta. Potem pa na partnerjev listek napišeta katero od teh želja ste pripravljeni uresničiti. Ponovno si zamenjata listka.

 Vsakdo napiše na listek tri moteče »stvari«, ki ga pri partnerju motijo. Zamenjajta listka in nanj napišite, če ste pripravljeni katero od teh motečih »stvari« odpraviti ali vsaj ublažiti. Pod pogojem, da to resnično tudi mislite storiti.

 Napišita na listek pet prijetnih, pozitivnih lastnosti, ki so vam pri partnerju všeč. Zamenjajta listek in ga nosita s seboj. Morda bosta kdaj še kakšno dodala.

 Preživita en dan po želji enega, drug dan pa po želji drugega. Potem si povejta kaj vama je bilo vse všeč. Tisto kar vam ni bilo všeč, izpustita.

TVOJ KROG

Narišite en velik krog, razdelite ga na štiri dele (kvadrante) in sledite navodilom.

S pomočjo »kroga potreb« analiziraj kako dobro zadovoljuješ svoje potrebe. Razmisli o ljudeh, ki jih poznaš in dejavnostih s katerimi se ukvarjaš. Postavi si naslednja vprašanja:

ALI OBSTAJA OSEBA. KI ZADOVOLJUJE KATERO OD NAVEDENIH POTREB?

LJUBEZEN
 Ali občutim močno pripadnost in bližino do nje?
 Koliko je tej osebi do mene, ali jo zanima kaj se z menoj dogaja?
 Ali je vedno z menoj – v dobrem in slabem?

MOČ
 Ali upošteva moje mišljenje?
 Ali se z njo počutim pomemben – vreden?
 Ali spoštuje moje sposobnosti in kvalitete?
 Ali me ceni?

ZABAVA
 Se skupaj smejiva?
 Se skupaj igrava in deliva lepe trenutke?
 Ali skupaj odkrivava nove stvari?
 Ali skupaj doživljava avanture?

SVOBODA
 Ali mi daje občutek neodvisnosti?
 Ali mi dopušča lastne odločitve?
 Ali tudi jaz izbiram kaj bova počela, delala?

ALI DELO, KI GA OPRAVLJAŠ, ZADOVOLJUJE KATERO IZMED NAVEDENIH POTREB?

LJUBEZEN
 Ko se s tem ukvarjam, čutim pripadnost – skupini, ekipi, družini?

MOČ
 Ko se ukvarjam s to dejavnostjo se počutim pomembnega, sposobnega, strokovnjaka?

ZABAVA
 Ko se s tem ukvarjam se počutim prijetno, se zabavam in ugotavljam, da resnično uživam?

SVOBODA
 Ko se s tem ukvarjam čutim, da je to moj izbor, čutim neodvisnost in sposobnost, da izbiram in odločam?

V vsak kvadrant kroga napiši osebe ali dejavnosti, ki zadovoljujejo tvoje potrebe. Če oseba ali dejavnost zadovoljuje samo eno potrebo, jo vpiši samo v odgovarjajoči kvadrant.

Poglej celoten krog. Ali je v vsakem kvadrantu vsaj ena oseba ali kakšna dejavnost? Ali je v katerem več oseb oziroma dejavnosti?
Razmisli o novih možnostih, načinih, s katerimi bi zadovoljeval potrebe s temi ljudmi in v dejavnostih in kako, katere bi lahko dodal krogu potreb ( svojemu življenju ), da bi dosegel večje ravnotežje med potrebami.

Zelo hudo je, če v krog ne moremo napisati nikogar. To je pa že alarm za nas.

NE RAZVAJAJTE ME, DOBRO VEM, DA NE MOREM IMETI VSEGA, KAR ŽELIM. SAMO PREIZKUŠAM VAS.

NE BOJTE SE BITI STROGI. TO MI JE VŠEČ. TAKO VEM, KAJ SMEM IN ČESA NE.

NE BODITE GROBI Z MANO, SICER BOM MISLIL, DA SE SAMO S SILO KAJ DOSEŽE. RAD BOM UPOŠTEVAL NASVET.

NE BODITE NEDOSLEDNI. ZARADI TEGA SEM NEGOTOV IN SE IZOGIBAM VSAKI OBVEZNOSTI.

NE NASEDAJTE NA MOJE PROVOKACIJE, KADAR GOVORIM IN DELAM VSE SAMO ZATO, DA VAS RAZŽALOSTIM. NA TA NAČIN BI LAHKO DOSEGEL KAKŠNO “ZMAGO”.

NE BODITE ŽALOSTNI, KADAR VAM REČEM, DA VAS SOVRAŽIM. NE MISLIM TEGA RESNO, SAMO ŽELIM, DA BI VAM BILO ŽAL ZARADI TISTEGA, KAR STE MI NAREDILI.

NE ME PODCENJEVATI. ZARADI TEGA BOM IGRAL “VELIKEGA ŠEFA”.

NE DELAJTE STVARI, KI JIH LAHKO OPRAVIM SAM. ZARADI TEGA SE POČUTIM KOT DOJENČEK, UTEGNIL BI VAS IMETI ZA SVOJE SLUŽABNIKE.

NAJ MOJE RAZVADE NE PRITEGNEJO VAŠE POZORNOSTI. TO ME SAMO SPODBUJA, DA NADALJUJEM Z NJIMI.

NE OPOZARJAJTE ME PRED DRUGIMI. BOLJ PAZLJIV BOM, ČE SE BOSTE Z MENOJ POGOVORILI NA ŠTIRI OČI.

NE RAZPRAVLJAJTE O MOJEM OBNAŠANJU MED PREPIROM. NE VEM, ZAKAJ, AMPAK TAKRAT SLABO SLIŠIM IN NI MI DO SODELOVANJA. NAREDITE, KAR MISLITE, DA JE POTREBNO, TODA POGOVORIMO SE KASNEJE, V MIRU.

NE PRIDIGAJTE MI! PRESENEČENI BI BILI, ČE BI VEDELI, KAKO DOBRO VEM, KAJ JE PRAV IN KAJ NAROBE.

NE PRIDIGAJTE MI KAR NAPREJ, SICER SE BOM MORAL NAREDITI GLUHEGA.

NE PRECENJUJTE ME. ČE ME JE STRAH POSLEDIC, SE UTEGNEM TUDI ZLAGATI.

NE POZABITE, DA RAD EKSPERIMENTIRAM. TAKO SE UČIM, PA VAS PROSIM, DA STE POTRPEŽLJIVI.

NE VARUJTE ME PRED POSLEDICAMI. NA IZKUŠNJAH SE UČIM.

NE BODITE PREVEČ POZORNI, KADAR SEM LAŽJE BOLAN. LAHKO BI ZAČEL UŽIVATI V BOLEZNI, ČE BI ZAČUTIL, DA MI POSVEČATE PREVEČ POZORNOSTI.

NE ZAVRAČAJTE ME, KO ŽELIM ODGOVORE NA SVOJA VPRAŠANJA. SICER BOM MORAL SPRAŠEVATI IN POISKATI INFORMACIJE DRUGJE.

NE GOVORITE MI, DA STE IDEALNI IN NEZMOTLJIVI. S TAKŠNIMI JE TAKO TEŽKO ŽIVETI.

NE SKRBITE, ČE PREŽIVIMO MALO ČASA SKUPAJ. VAŽNO JE, KAKO GA PREŽIVIMO.

NIKAR NAJ MOJE BOJAZNI NE POSTANEJO VAŠA TESNOBA. ŠE BOLJ BOM PRESTRAŠEN. POKAŽITE MI, DA STE HRABRI.

NE POZABITE, DA NE MOREM ODRASTI BREZ RAZUMEVANJA IN PODPORE; GRAJA MI NIKOLI NE UIDE, ZASLUŽENA POHVALA PA.

BODITE MOJI PRIJATELJI, PA BOM TUDI JAZ VAŠ. UČITE ME Z ZGLEDOM, NE PA S KRITIKO.

IN POLEG VSEGA, ZELO VAS IMAM RAD, IMEJTE TUDI VI MENE !!!
___________________________________________________________________

Ne vem kdaj so nastali in kdo jih je napisal. So mi pa zelo všeč.

MALCE V RAZMISLEK STARŠEM GLEDE ODNOSA DO VZGOJE OTROK

1. NEPRIJAZNO IN NEPOPUSTLJIVO
2. PRIJAZNO IN POPUSTLJIVO
3. NEPRIJAZNO IN POPUSTLJIVO
4. PRIJAZNO IN NEPOPUSTLJIVO

AD1) NEPRIJAZNO IN NEPOPUSTLJIVO
Ta model povzroča nevrotičnost
• zmeraj zaskrbljeni, napeti, prestrašeni, depresivni in k samomorilnosti nagnjeni ljudje so bili deležni predvsem take oblike vzgoje.
• Otroci, ki jih mučijo posebni strahovi, strah pred temo, pred neuspehom, pred različnimi živalmi,ostalim fobijam, so bili na vsakem koraku in dokaj intenzivno izpostavljeni nenehnim očitkom, gospodovalnosti in drugim pritiskom. Starši, ki ravnajo v skladu s takšnimi vzori, postavljajo trda in nesprejemljiva pravila od katerih ne odstopajo.

Otroci si začno svet razlagati kot izvor trenja med nadrejenimi in podrejenimi. Starši očitajo otroku napake in slabosti. Ne dovolijo mu podvomiti o njihovi avtoriteti. Na otrokova napačna dejanja reagirajo odločno in hitro, vendar tudi s pretirano in nepotrebno ostrino in ga pripravijo do tega, da se počuti krivega. In ker nad otroka nenehno zgrinjajo očitki in obtožbe vseh vrst, otrok hočeš nočeš ustvarja o sebi čedalje slabšo podobo, to pa povzroči tudi čedalje slabše vedenje. Samoobtoževanje pa vodi v depresivnost, ki se pojavi celo ob komaj omembe vrednih napakah in prestopkih.
Tak, neprijazen, obtožujoč, kritičen ter trd in nepopustljiv pristop je bil včasih skoraj tradicionalen vzgojni model. Oblikoval je na milijone vztrajnih delavcev z izrazitim občutkom odgovornosti, ki pa se nenehno čutijo krive in so zato nesrečni. Če bi hoteli pomagati otrokom, ki odraščajo v takšnih vzgojnih prijemih, bi to dosegli samo tako, da bi s pohvalami in priznanji močno presegli prej nakopičene očitke in obsodbe.

AD2) PRIJAZNO IN POPUSTLJIVO
Zaradi očitkov, da otroke vzgajajo preveč trdo in nepopustljivo, so se starši začeli nagibati v drugo skrajnost, s čimer naj bi popravili prejšnje napake. Vendar se je kmalu izkazalo, da dobrotljiva ljubeznivost in popustljivost ustvarjata zelo resne družbene probleme, čeprav otroku nekoliko olajšata probleme.
S prvim modelom smo vzgajali predvsem odgovorne, trdega dela vajene otroke, ki pa so bili hkrati negotovi in nesamozavestni, ki jih je preganjal občutek krivde in manjvrednosti.
Danes pa vidimo veliko več otrok, ki se izogibajo odgovornosti, ki nenehno kaj zahtevajo in ki nimajo tako razvitih delovnih navad. Je pa res, da te otroke dosti bolj poredkoma mučijo depresije, občutki krivde ali sramu. Po drugi strani pa se pritožujejo nad dolgočasjem in pomanjkanjem pravih življenjskih smotrov ali zato, ker obstajajo njihova nagnjenja in nadarjenosti neizoblikovane in neizpolnjene. Starši ugotavljajo, da otroci kratko malo ne dozorevajo v neodvisne in srečne odrasle, v kakršne so jih, kot so menili, vzgajali. Ta metoda ali model poraja razvajene otročaje, šibke, odvisne in čustveno nezrele osebnosti. Saj bi tudi težko pričakovali kaj drugega, če pa smo z otrokom ves čas nadvse ljubeznivi in potrpežljivi, če mu ne postavljamo nikakršnih omejitev, če od njega le malo zahtevamo in dopuščamo, da zmeraj uveljavi svojo voljo. Takšno ravnanje bi morda še imelo nekaj pozitivnih učinkov, če bi bilo združeno z odločnostjo in trdoto; brez te primesi pa postane brezmejna dobrota škodljiva.
Tako vzgajani otroci se tudi bolj zgledujejo po besedah staršev, predpostavljenih, kot po njihovih dejanjih. Taki starši morda menijo, da so dovolj trdni in stanovitni, ker kažejo tolikšno skrb za otrokov šolski uspeh, ker mu na primer rečejo, naj dan pred kontrolno nalogo ne bo ves popoldan s prijatelji na dvorišču, hkrati pa s svojim vedenjem izdajajo, da pri teh zahtevah ne bodo vztrajali.Otroci prej ali slej odkrijejo, da takšne, na videz avtoritarno izrečene besede niso nič drugega kot votlo grmenje, ki ne bo prineslo dežja.
Ti pretirano popustljivi starši sklenejo nekaj ukreniti šele potem, ko so že predolgo odlašali in ko so že do grla in še čez siti vedenja svojih otrok. Zaidejo v skrajnosti pri kaznovanju ali pa otroka zmedejo s silovitimi izbruhi jeze in besa. V trenutku posežejo po najostrejših kaznih. Starši ponavadi kmalu spoznajo, da so šli predaleč in se zaradi pretirane grobosti počutijo krive. Otroci pa tudi ne dojamejo tistega, kar bi jim starši radi povedali. Če se na primer oče opravičuje sinu, ker je bil z njim pretrd, bo fant pomislil, da je očetu žal, ker ga je sploh kaznoval.
Vsakdo, ki se ni že v otroštvu naučil tolerirati frustracij, ker so bili starši z njim preveč mehki in popustljivi, se bo pozneje kot odrasel človek otepal z mnogimi težavami. Lahko ga bo zamikalo kršiti ustaljene norme in pravila, ne da bi se zavedal, da zakon z njim ne bo tako popustljiv kot so bili starši. Šele, ko bodo imeli opravka z okolico, oblastmi, ipd., bodo spoznavali neusmiljeno dejstvo, da večina drugih ljudi ni pripravljena mirno prenašati vsega tega, kar so smeli nekaznovano početi doma.
Kasneje ti razvajeni miljenčki od zakonskega partnerja in sodelavcev prav tako pričakujejo prilagajanje in popuščanje v njihov prid. Kadar so nad nečim razočarani, se razburijo ter postanejo prepirljivi, maščevalni in celo prizadeti. Ozirajo se samo nase in na svoje interese.
Otroke, katerih vzgojo spremljajo toliko napak, okolje pogosto povsem narobe presoja. Kadar dosežejo svoje, znajo biti namreč razumevajoči, strpni, očarljivi, kadar so frustrirani pa besnijo.

AD3) NEPRIJAZNO IN POPUSTLJIVO
Ta kombinacija je še posebej pogubna. Je v marsičem podobna prej opisani, vendar ima še usodnejše posledice.
Neprijaznost se navadno kaže v prepričanju, da se otrok namenoma grdo vede, in da bi svoje napake, če bi le hotel, zlahka popravil. Ob dejstvu, da se otroci kljub oštevanju in kritiziranju ter kaznovanju največkrat ne poboljšajo, pa starši, ki sodijo v to skupino, navadno vidijo še dodatne dokaze za otrokovo hudobijo in izprijenost. Lepo vedenje otroka pa sprejmejo kot nekaj samo po sebi razumljivega, zaradi česar ni treba dati otroku posebnega priznanja.
Otrok se znajde v precepu. Če se bo grdo vedel ve, da bo zavrnjen, prav tako pa tudi ve, če se bo zelo potrudil, tudi ne bo deležen posebne pohvale. In ker med eno in drugo skrajnostjo ne bo bistvene razlike, bo otrok zmeden, jezen in maščevalen. Na tej točki se potem odloča ali bo otrok svoja nakopičena sovražna čustva usmeril vase ali pa jih bo sproščal na račun svojih najbližjih oziroma družbe nasploh.
Odrasli spregledajo, da za spreminjanje nezaželenega vedenja ne zadostuje samo besedno prepričevanje in dokazovanje. Ponavljajoče kazni bodo v otroku samo utrdile prepričanje, da je tudi v resnici tako slab kot mora biti v očeh staršev. Velik del asocialnega vedenja je posledica te kombinacije napak pri vzgoji: pijančevanje, razgrajanje, drobne tatvine in druge oblike prestopništva najdejo vzrok tu.

AD4) PRIJAZNO IN NEPOPUSTLJIVO
Ta model je najbolj zaželjen. Staršem, ki uspe, da se ravnajo po teh načelih dosledno, dosegajo najtrdnejše vzgojne uspeha.
Ne obotavljajo se otroku odkrito povedati o njihovem vedenju, ki ga ne odobravajo, znajo reči tudi NE in pri tem vztrajati, znajo pa tudi dopusti, da se pogovorijo, da poslušajo proti argumente. Osredotočijo se na dejanja, ne pa na osebnost.

Primer:
»Sin, ni mi všeč, da se tako nesramno pogovarjaš z brati, sestrami!« Ne pa
»NE maram te, ker si tako nesramen!« ali podobno.
Ne zasujejo ga z očitki in mu ne vcepljajo občutkov krivde in ničvrednosti, ko naredi napako, ampak svojo pozornost usmerijo odpravljanju problema.
Taki starši se zavedajo, da je življenje nepretrgana veriga problemov in frustracij. Dokler se jih otrok ne nauči tolerirati, ni pripravljen na soočanje z življenjem.
Se pa ti starši ne obotavljajo pritisniti na otroka, kadar jim hočejo vcepiti najdragocenejšo lastnost- samodisciplino.
Če otrok razočara svoje starše, je to njihov problem in ne otrokov.
Za svoje razočaranje ne krivijo otrok temveč jih pripisujejo svojim prevelikim pričakovanjem. Tudi kadar grajajo za otroka vedno najdejo pohvalno besedo.

NAMESTO UVODA V ČLANKE O NADARJENIH OTROCIH

» Kadar je smrt največja nevarnost,
takrat se oklepamo in si želimo
življenja;
toda, ko spoznamo še hujšo nevarnost,
si želimo smrti. »

Soren Kierkegaard ( 1813 – 1885 )

NAGRADA
ali

o življenju, ki je odšlo, da bi dobilo nagrado, in o nagradi, ki je prišla, da bi vzela življenje. Žal to ni pravljica, temveč živa resnica.
Bila je najboljša. Dobila je nagrado. Bila je nagrada. Karkoli je že storila, je storila nagrada. Ko je vstala, sedla, odšla v šolo, se oglasila, kupovala obleke, jedla, bedela, delala naloge ali preživljala prosti čas - vse to je počela nagrada. Ko je mislila, ni mislila. Ko je mislila, je mislila le nagrada.
Učenci so v gručah obkolili njeno mizo, ko so bila spričevala razdeljena. Imaš nagrado? Pokaži no! Kaj, pet celih nič? Strašno! Kako se ti to posreči? Ko je šla čez šolsko dvorišče. Si ti pet celih nič? Si ti nagrada?
Da, bila naj bi nagrada. Tako naj bi živela, kar naprej. Bila je nagrada. In tako je živela. Vsako šolsko leto je bila nagrada. In vsako šolsko leto naj bi bila, je hotela, je torej morala biti nagrada. Dobila je nagrado, postala je nagrada.

Lahko bi si izbrala poklic, v katerem bi postala nagrada. Nagrada. Lepo življenje, čast, ugled, blaginja - kdor je le imel nagrado.

Na svidenje gospod učitelj. Na tramvaj.

Nenadoma se sploh ni več tako dobro počutila. Nagrada je bila velika zlata senca, ki jo je metala. Izginila je zadaj. Da, njeno celotno življenje je potekalo za nagrado. Zdaj je bila nagrada notri. In? Nekaj je manjkalo. Razmišljala je, ne, ni razmišljala, nagrada je razmišljala. Ali pa vendarle ona? Ne, to resnično ni bila nagrada. To je bil sleparsko zelen svetlobni madež v zlati senci.
Stopila je s tramvaja. Izginila je za nagrado. Čakala je na avtobus. Ni hotela, da bi jo videli, in je stopila za steber na tramvajski progi. Zaslužila je nagrado.
Mar res? Je torej delala? Ji torej nagrada v resnici ni priletela pred nos? Da, merjeno po merilih, si je nagrado zaslužila. Toda je bilo merilo pravo? Bo potem lahko pozneje delala?
Čedalje slabše je bilo z njo. Ne bo zmogla! Le nagrade bi bila sposobna zbirati, ničesar pa ne bi dosegala!
Naslednji tramvaj je pripeljal izza vogala. Povprečje pet celih nič. Neki impulz jo je porinil proti tirom. Ne, ni hotela, ne še! Nad seboj je kot zaščito držala svoje spričevalo in svojo nagrado. Tramvaj je pripeljal proti njej.

Potem je bila za vedno nič. Tramvaj je raztrgal njeno nagrado, njeno zlato senco kot njen zeleni madež. Bila je mrtva. Bila je nič.
Mnogi tega niso razumeli. Saj je bila vendar nagrada. Mnogi so vedeli povsem natanko. Ni imela dovolj trdnosti.
Ni se podredila, vključila. Utrgalo se ji je. Ni ostala hladnokrvna. Morali bi jo spraviti k psihiatru. Potem bi bila še sedemdeset let nagrada. Potem bi bila še danes nagrada. Bila je nič.
Lahko bi bila postala človek. Škoda.

Pripis: Pri 15. letih je Štefanija S. napisala to črtico. Tri leta po zapisu je naredila samomor. Ravno je dopolnila 18.let

Prepis iz knjige:
Nagel, W., Sopodbujanje in odkrivanje nadarjenih otrok, DZS, Ljubljana, 1987, str.:31

VOLJA - TRMA

Prebujanje otrokovih sil volje je najpomembnejši dejavnik njegovega razvoja. Vedeti moramo, da imajo zmožnosti odraslega, da nekaj naredi, korenine tu.
Med 2. in 3. letom otrok silovito izraža voljo. Zacne se zavedati nasprotja med svojo voljo in voljo drugih.
Ta razvojna stopnja bo trajala toliko casa, dokler otrok ne bo odkril, da se njegova volja lahko nauci živeti ubrano z voljo drugih, ter da se to TUDI MORA nauciti.

To je obdobje, ki je lahko še za tako potrpežljive in dobrohotne starše tako naporna, da jih spravlja v obup.
Lažje ga bomo premagovali in obvladovali, ce se bomo opominjali, da je ZACASNO. Otrok v tem casu potrebuje veliko ljubezni in podpore.

V obdobju od 2. do 5. leta pride pri otroku do psihosocialnih kriz, ki jih mora otrok razrešiti s pridobivanjem novih možnosti ob pomoci staršev, sorojencev in prijateljev.
To je stadij, ki ga lahko imenujemo SAMOSTOJNOST NASPROTI DVOMU VASE IN OBCUTKU SRAMEŽLJIVOSTI.
Glavna sprememba v tem obdobju je povecana gibljivost ( otrok se premika, raziskuje, hodi sam iskat,…). To mu daje nove obcutke - OBCUTEK SAMOSTOJNOSTI in LASTNE VREDNOSTI.

Ce starši ne sprejemajo teh otrokovih poskusov, potem bo otrok obcutil neuspeh in zasmehovanje. Ce so starši ob teh prvih neizogibnih napakah ali nerodnostih pretirano kriticni ali omejevalni, bo otrok izgubil novo nastali obcutek samokontrole in avtonomnosti. Vanj se bosta naselila dvom in sramežljivost.
Dodatno težavo v tem obdobju predstavlja navajanje na cistoco ( zadrževanje blata je prvi poskus imeti nekaj zase, to je moje, ohraniti ).

V obdobju med 4. in 5. letom predstavlja glavno spremembo otrokova povecana zmožnost PLANIRANJA in ORGANIZIRANJA. Sposoben se je premikati, nacrtovati, dajati pobude, dosegati cilje. Uživa v aktivnosti, skuša doseci nove cilje, testira svoje moci. Starši lahko to vedenje zaznamujejo kot agresivno.
Ob tem pa otrok trci na omejitve v okolju. Lahko gre v svojem preskušanju predalec ( razbije igraco, celo udari starše,…. ) .
Ce otrokove pobude starši sprejemajo z zasmehovanjem, pretirano osredotocajo svojo pozornost na neuspehe in negativne izide nekaterih pobud, bodo pri otroku spodbudili razvoj osnovnega obcutka krivde v odnosu do svojih iniciativ.
Otroci potrebujejo potrditev, da so njihove pobude sprejete, in da je njihov prispevek tudi vreden. Pomagati mu moramo tako, da se osredotoci na to kar je dovoljeno, da usmeri svojo energijo in iniciativnost na sprejemljive aktivnosti.
Vsaka prepoved mora vsebovati sporocilo, kaj otrok ne sme in kaj sme .

Na primer:
Ne meci igrace, lahko meceš blazine !
Ne piši po zidu, lahko pišeš po listu !
Usmerjenost k cilju je osnovnega pomena za obcutek iniciativnosti.

Za starše je prava preiskušnja potrpljenja, ko otroci odkrijejo svojo voljo in jo hocejo uveljavit. Tako kot si želijo, da bi kot odrasli znali uveljaviti svojo voljo, si želijo, da bi imeli otroke lahko vodljive in ubogljive.

Iz cisto pridnega otroka se lahko naenkrat razvije prava mala “pošast”.
Spomnimo se situacij, ko postane otrok tulec, brca, se mece po tleh, ipd.. Okolica zacne pomilovalno gledati in opazovati kaj bo mati naredila ( ali udarila, ali popustila - karkoli bo storila bo za okolico narobe ).

Vprašamo se, ali je to posebno nevzgojen otrok ? Odgovor je NE.
Kaj narediti ? Kupiti cokolado, udariti, ali kaj podobnega? Jeza na otroka se dviguje, komaj se še krotimo.
Otroci nenadoma podivjajo kot brez pameti. Ali je prav, da ga v takih primerih udarimo ? Ali popustimo ? Ali na vsak nacin skušati zlomiti njihovo voljo ? Ali s tem tvegamo izgubo avtoritete ?
Vse skupaj kaže na igro - Kdo bo koga, kdo bo zmagovalec.

Vendar se z otroci ne bi smeli spušcati v boj, ne sme biti zmagovalca, ne sme biti poraženca.
Otroci se morajo nauciti obvladovati svojo razvijajoco se voljo. Zato ne potrebujejo nasprotnika pac pa ljudi, ki mu bodo pomagali in ga usmerjali.
Otroku ne gre vedno pri igri, mu zmanjka volje, koncentracije, ipd.. Jezi se na ves svet in napad trme je lahko tu.
Eni vpijejo, drugi se mecejo po tleh, …..
Med napadom otroci niso sposobni dojeti svojega okolja. Ceprav jih je hudo videti, napadi trme niso nevarni.
Ce se starši zavedajo, kaj se v otroku dogaja, da so otroci na milost in nemilost izroceni izbruhom trme, in da tudi sami trpijo zaradi tega, potem jih bodo lažje razumeli in prenašali. Ne bo jih vec skrbela misel, da jih hoce otrok tiranizirati. Otrok trmoglavi, ker necesa ne zna ali ne sme, ne da bi hotel s tem kaj doseci.

Praviloma trma izgine ali pa mine okoli tretjega leta.
Starši morajo biti ob napadu trme vedno dosledni. Otroku morajo sporociti -
“ Sem pri tebi in ne bom te izpustil izpred oci, lahko mirno pocakam, da tvoj napad mine. “
Ne smemo ga pustiti samega, ali ga poslati iz sobe, ipd.. Kreganje ali celo tepež poslabšata položaj. Najbolje je mirno in razumevajoce pocakati, da napad mine, pa ce je še tako hudo.

Starši se ne smejo pustiti izsiljevati z vpitjem, metanjem po tleh, tudi ce je naokoli še toliko pomilovalnih pogledov. Otrok bo zacel to kmalu izkorišcati in manipulirati. Ce imajo otroci pri treh letih in kasneje še vedno napade trme, lahko pomislimo, da so se naucili te napade popolnoma zavestno uporabljati, ker so jim starši prepogosto popušcali.
Vec ko ima otrok možnosti in prostosti, da se izdivja, osvoji svoj svet, manj bo trmoglavil.
 
"Kaos" bomo lažje obvladovali, ce bomo otrokovo energijo usmerili V DEJAVNOST IN REDNA VSAKODNEVNA OPRAVILA.
Pojavi se USTVARJALNOST, DOMIŠLJIJA. Otrok vidi okoli sebe škatle, deske, itd., ki mu pomenijo ladje, avtomobile, hiše, itd.. Uporablja jih, da z njimi gradi svoj svet. Ce mu priskrbimo prostor, cas, primerne igrace in material, bo z voljo predeloval svoj svet.
Vcasih postane malodušen, cemeren. Pomagamo mu tako, da ga pritegnemo k vsakodnevnim opravilom, dejavnostim, da bo obcutil, da je res v pomoc. V naši družbi se bo pocutil varnega in zadovoljnega.
OTROKOVE USTVARJALNOSTI NE POSILJUJMO Z VREDNOSTAMI ODRASLIH.
 
TELEVIZIJA:
Sprejeti moramo trdne sklepe in postaviti locnice, dokler je otrok še cisto majhen.
KAZEN:
Udarec - otroci mlajši od treh let ne zmorejo povezati udarca s prekrškom. Ce nagrajujemo "grdo" vedenje z udarcem, preprosto vzpodbujamo novo "grdo" vedenje. Ce nas kdo udari ali zavpije na nas, je to ponižujoce, imamo še slabše mnenje o sebi.
Majhni otroci pogosto odlagajo cas, ko bi morali spat ( pojavi se lakota, žeja, stranišce, pogosto se bojijo teme, ipd.). Bolj, ko si želimo, da bi otrok ležal v postelji, zaspal, vztrajnejši postaja v svoji budnosti.

KAJ NAREDITI, KO NAS IMA, DA BI OTROKA UDARILI?
Ø Za nekaj minut pojdite iz sobe, da se malo umirite.
Ø Globoko vzdihnite in štejte do deset
Ø Pojdite v drugo sobo, sami tolcite po blazinah in se izkricite.
Ø Odpeljite otroka na sprehod

TEŽAVE S SPANJEM
Ø Ob koncu dneva se mora otrok umiriti, (kratka topla kopel), cas za pogovor, pravljica za lahko noc.
Ø Otrok cuti, ce smo napeti, ce se nam mudi.
Ø Zacnimo ga spravljati spat dovolj zgodaj.
Ø Ce se boji teme mu pustimo prižgano luc.
Ø Povejmo mu, kako smo mi premagali strah pred temo.
Ø Pomirimo ga z nežnimi besedami, ce nas poklice.
Ø Ce se zbudi in ga tlaci mora, ga zdramimo in tesno objemimo.

CAS OBEDA
Ø Obedi naj bodo veseli dogodki.
Ø Namesto, da ga silimo jesti jedi, ki jih ne mara, ga vzpodbujajmo k okušanju raznovrstne hrane v majhnih kolicinah in mu raje povejmo, da jo lahko še dobi.
Ø Skupaj nacrtujmo obede, kuhajte z njim, preizkušajte jedi.
Ø Ne kuhajte razlicnih jedi za posamezne clane.
Ø Postavite trdna pravila glede sladkarij in sladke pijace.
 
POMEMBNO JE TUDI TO, DA NAS VCASIH NEKATERE STVARI BOLJ MOTIJO, DRUGIC MANJ ALI PA NIC.
Ø Odvisno kako se takrat pocutimo.
Ø Za cigavo vedenje gre ( pri malcku smo bolj strpni).
Ø Doma nekatere stvari dopušcamo, pri sosedih ali kje drugje pa ne.
Ø Vcasih nas kaj cez dan ne moti, zvecer pa.
 
UKAZI NAJ BODO JASNI, KRATKI, NEDVOUMNI !
CE RECEMO "NE" NAJ OSTANE "NE"!

VEDENJSKE TEŽAVE, POSEBNOSTI IN MOTNJE
 
 
Razvrstiti in opredeljevati vedenjske motnje v otroštvu in adolescenci je kar težavna naloga, saj je težko zacrtati jasno mejo med tistim vedenjem, ki je predvsem prehodno motece in bolj odraz razvoja in zorenja ter med tistim, ki se že struktuira v abnormno ali pa se v tej smeri šele nakazuje.
 
Upoštevati moramo vsaj dva vidika:

· kratkoživost vedenjskih motenj, vcasih celo samo enodnevnost teh pojavov ter njihovo plasticnost v spreminjanju,
· zaradi nepoznavanja te problematike, neprepoznavanja simptomov in pravilnega reagiranja na te pojave, pa se lahko obcasne težave, posebnosti, ki bi bile v zgodnjem otroškem obdobju obvladljive, razvijejo v prave motnje z vso svojo težavnostjo.
 
Zaradi lažjega pregleda in sistematike v pristopu, se bom v nadaljevanju poslužil ene izmed možnih klasifikacij pri nas:
 
1.FRUSTRACIJSKO  VEDENJE
2.REINTEGRACIJSKO VEDENJE
3.VEDENJE,
nastajajoce iz izmikanju frustraciji
4.MOTIVACIJSKO VEDENJE
· “pasivno”
 
· substitucijsko
 
· “aktivno”
 
· identifikacijsko z negativnimi vzori
 
 

Ad1/ Frustracijsko vedenje
 
· “Pasivno” frustracijsko vedenje

V vsakemu izmed nas se pojavljajo napetosti.
Ko se organizem/oseba/ odloci osvoboditi se teh napetosti, si izbere tisto obliko, ki odgovarja situaciji in osebnostni strukturi. Zdi se nam, kot da organizem obvladuje nekakšen avtomatizem, ki se vsakic sproži v istih ali podobnih situacijah ali okolišcinah, pokaže pa se v stereotipno enaki ali zelo podobni zunanji obliki vedenja.
V naših situacijah se tako, stereotipno reagiranje otroka najveckrat pokaže kot “beg/umik/ iz ogrožujoce situacije” - beg od doma, umik iz razreda, beg iz šole, umik iz razlicnih situacij (športni dnevi, predstave, skupni izleti, itd.). Naletimo pa tudi na otroke, ki se v podobnih situacijah umaknejo v samega sebe in reagirajo avtisticno ter negativisticno/ predvsem zadnja oblika je že kar prisotna/. Razlika pri “izbiri” reakcije je v marsicem odvisna od ekstravertiranosti ali introvertiranosti posameznika.
Teh pobegov je sorazmerno malo /več je umikov/. Razen pobega se nic ne zgodi, vsaj v zacetku. Scasoma pa lahko otrok na teh pobegih dodaja še razne “kraje” ali povzroci drugo dodatno motece vedenje, ki pa sprožijo vec povratnih reakcij in situacija se komplicira.
 
V zacetku otrok pobegne, se umakne takrat, kadar doživlja ogrožujoco situacijo neposredno, scasoma pa ga vzpodbudi k takemu reagiranju že neznatna ogroženost ali samo objektivni dražljaji.
Otrok, še bolj pa mladostnik, pa lahko ponavlja v takih situacijah tudi manj ali bolj resne samopoškodbe, zaužije kakšne toksicne snovi /tablete, alkohol, celo droge/.
 
Otrok vcasih ponavlja kraje v domacem ali kasneje tudi v širšem okolju. Ukradeno najveckrat zavrže, zakoplje ali pa odlaga na skritem kraju. Ponavadi nima nicesar od uporabne vrednosti teh predmetov. Kraja ga predvsem osvobodi napetosti.
 
Otrok lahko reagira tudi v okviru tistih simptomov, ki jih oznacujemo kot nevrotska, npr.:
· divja jeza,
· poškodovanje stvari,
· jezno cepetanje.
 
 
· “Aktivno” frustracijsko vedenje

To je vedenje, ki ga je na naših šolah še vedno najmanj v svoji končni obliki, je pa res, da se povecuje in je tudi najbolj motece in najbolj trdoživo pri svojem ohranjanju.
Govorimo o t.i. disocialnem vedenju /disocialni sindrom, disocialno vedenje/.
 
V bistvu pomeni disocialnost potrjevanje samega sebe na negativen nacin. Kaj pa je “negativno”, pa je stvar družbe, vcasih že okolice, kjer posameznik živi. Tudi posamezne šole lahko imajo razlicno videnje negativnih oblik vedenja, še posebno pa postane to prisotno pri vsakemu posamezniku /ucitelju/ z lastnimi pogledi in odnosi do nekih norm, pojavov, ipd..
Posameznik z disocialnim vedenjem potrebuje ljudi, njihovo družbo in organiziranost, ker lahko le na ta nacin v tem okolju izrazi svojo težavnost, vznemirja to okolico, istocasno pa lahko tudi le na ta nacin obcuti povracilne udarce v obliki kazni, prezira,ipd.. Taka oseba dobesedno potrebuje kontakt z ljudmi,  pa ceprav je ta bolec tako zanjo kot za druge.
 
Vecina teh otrok, mladostnikov, pri katerih se kaže disocialno vedenje ali pa se šele utirjajo vanj, je ekstravertiranih.
To je sicer sama po sebi pozitivna lastnost, je pa res, da so te osebe v vecji nevarnosti, da zaidejo v težave z okolico, da jih je težje omejevati, in da bodo prav zaradi tega deležne povecanih in pretiranih pritiskov ter omejevanj. Predvsem je velika možnost, da se razvijejo težave pri tistih posameznikih, ki s svojo ekstravertiranostjo živijo in odrašcajo v subkulturnem domacem ali sosedskem okolju /največkrat ogrožujoce ravnanje oceta ali drugih oseb, ki nadomešcajo starše/. To so starši, ali samo eden (ponavadi oce), ki so neudržani v svoji jezi, pretirani v zahtevah do otrokovega vedenja, pogosto sami moteni, nagnjeni k alkoholizmu (v alkoholnem stanju agresivni, surovi, nerazsodni, kleceplazni, …).
Precej je otrok z disocialno motenostjo, ki nimajo oceta, predvsem zaradi okolice, ki je lahko neprijazna do njega zaradi tega /vcasih so bili to “pankrti”/, doživljajo lahko prezir, ocitke, grde besede, vcasih mu lahko kdo tudi kakšno primaže, itd./.
 
Otroci, ki so zaradi svoje ekstravertiranosti ogroženi in “gredo”v disocialno smer, se morajo potrjevati, iskati svoje mesto v okolici. Nase pa lahko največkrat opozorijo samo z vedenjem, ki vznemirja okolico.
 
Tak otrok lahko postaja:
· nasilen do sootrok, sošolcev, predmetov, živali,
· krade,
· laže,
· se potepa,
· se pretepa….
 
Kot tak povzroci vec vznemirjenja in doseže vec pozornosti ter potrditev kot otroci z običajnim in pricakovanim vedenjem. Le cena za to je huda!! - osamijo ga, odrinejo iz družbe, pritisnejo crni pecat.
 
Druga posledica nastajajoce take motene osebnosti pa so obcutja krivde, ki jih rešujejo na neustrezen, vcasih prav abnormen nacin.
Sprva takemu otroku za kaznovanje samega sebe zadošca kazen, ki mu jo naložijo starši, šola, avtoritete, ipd..
Scasoma za tašne kazni otopi in se zacne kaznovati kar sam /samopoškodbe telesa/.
 
Na žalost zaradi premajhne pozornosti,neznanja, samozaverovanosti in razlicnih drugih objektivnih in subjektivnih vzrokov, ostanejo osnove za disocialno vedenje dolgo prikrite in se zacno kazati že kar moteče v šestem razredu osnovne šole ali kasneje v puberteti. Dober ucitelj bo naredil vse za dolgorocni zdrav razvoj otroka.
 
Zaradi frustracijskega izvora te motenosti je kaznovanje takega vedenja povsem ali pretežno neuspešno, kajti kaznovanje samo pospešuje iskanje novih, po možnosti hujših negativnih stimulacij.
 
Razvoj osebnosti v disocialno osebnost je obicajno dolgotrajen, lahko pa pride do hitre fiksacije otrokove osebnostne strukture.
 
 
Kaj še najdemo pri teh otrocih ali mladostnikih od nacinov reintegracije:
 
· živahna fantazija skupaj z dnevnim sanjarjenjem, ki imata ponavadi samo potrjevalno vsebino. Otrok veckrat pripoveduje o svojih junaštvih, sposobnostih, o bogatstvu svojih staršev, ipd.. Fantazija nekatere kar stalno sili v hvalisanje in nastopaštvo.
 
· manupuliranje z ljudmi, predmeti in situacijami, s cimer hocejo doseci vec, kot pa so sami vložili truda. Ljudi tudi navadno premotijo z bolj enostavnim ali pa tudi dokaj kompliciranim “prinašanjem okoli”. V situaciji so povzrocitelji nereda, motenj, napetosti, vendar se cesto skrivajo v ozadju, odnehajo prej, preden so neposredno ogroženi, porinejo drugega v ospredje, celo ponudijo se za pomocnika pri vzpostavljanju reda /ravno tu velikokrat nepoznavalci teh motenj “nasedejo”, ker imajo vsaj na ta nacin mir.
 
· pretirana obcutljivost za napake drugih, slepa pega za lastno ravnanje.
 
· sumnicavi so, vcasih prepricani, da so preganjani, ….
 
· opijanje s pijacami, ki vsebujejo alkohol, ekscesivno pitje pri mladostnikih, tudi že droge,..
 
· delikventnost, ki je sprva potrditvena, brez pravega smisla in zgolj odvod za napetost, postaja scasoma lahko smiselna in prinaša številne dolocene koristi.
  
Ad2/ Motivacijsko vedenje

Motece vedenje, ki nastaja iz motivacijskih razlogov je najveckrat delikventno. Najveckrat ga otroci kažejo v skupinah.
Za to vedenje je znacilno, da skuša posameznik (ali skupina) na ta nacin doseci neke želje in cilje takoj, na cimlažji in enostavnejši nacin.
 Skupne vsem motiviranim delikventom v obdobju otroštva in mladostništva so motnje do avtoritete.
Velikokrat oseb, ki bi tem otrokom predstavljale avtoriteto, v njihovem življenju sploh ni (odsotnost oceta ali staršev).
Vcasih otroci odklanjajo vsiljivo zahtevnost formalne avtoritete in razvijejo tej nasproten vzorec vedenja.
Vcasih pa so avtoritete otrokovega otroštva same naravnane drugace, kot pa zahtevajo širše sociokulturne razmere (delikventni starši, subkulturna okolica).
 
Cilj teh otrok je, da jim delikventno ravnanje prinese neko neposredno in otipljivo korist, za kar pa je potrebno izbrati ugodno priložnost. Še najbolj zanesljivo, da bodo dosegli cilj je, da bodo nastopili v klapi, skupini, kjer bodo vloge porazdeljene, in kjer bodo drug drugega vzpodbujali k izvršitvi dejanja, ki ga mi ocenjujemo kot prepovedano.
V jedru te klape ali skupine je veckrat otrok ali mladostnik, ki ima izrazite motnje do avtoritete in zelo nepotešene želje, je pa tudi drznejši v svojem ravnanju kot drugi.
 
V delikventnem ravnanju na takšen nacin motiviranih otrok in mladostnikov lahko najdemo te znacilnosti:
-cilj njihovega ravnanja je stvaren, prinesel naj bi takojšno zadovoljitev in korist
 
do ravnanja pride:
–v ugodnih okolišcinah,
–navadno v skupini,
–veckrat zaradi nagovarjanja ali zavajanja s strani vrstnikov ali starejših oseb ali dodatnih vzpodbud /film, TV, video, knjige/.
 
Pri osebnostnih znacilnostih pa pri teh otrocih opažamo:
-motnje do avtoritete, ki se zacne že v zgodnjih razvojnih obdobjih,
-ekstravertiranost, hiperkinetičnost,
-emocionalno so ti otroci in mladostniki bolj ali manj ustrezni, ceravno najdemo med njimi kar precej emocionalno bolj obcutljivih in labilnih.
 
 
Ad3/Vedenje, nastajajoce iz izmikanja frustraciji /dezintegraciji/ 

Organizem se po svojih moceh in svojih objektivnih možnostih upira dezintegraciji. Mnogi otroci in mladi ljudje premagujejo ovire, nevšecnosti, stiske, zavajanja na konstruktiven način /delom,  ucenjem, rekreativnim aktivnostim, ”konjickom”, ipd../.
 
Drugi pa se vedejo nadomestno.
  
Značilni sta predvsem dve obliki vedenja, ki nikakor nista nujno delikventnega znacaja:
 
 
a) substitucijsko vedenje
 
 
b) identifikacijsko vedenje
Ekstravertirani otroci z agresivno problematiko lahko delikventno ravnanje nadomestijo z drugo obliko nasilnosti, še zlasti, ce bi se morali lotiti mocnejših od sebe,
 
-sovražnost do oceta ali matere se lahko npr. pokaže v tatvinah doma ali v šoli (osovražena oseba je tako materialno oškodovana, prizadeta tudi zaradi skrbi za otroka in pa svojega ugleda,
 
-nekomfortno oblacenje in obnašanje, ki se prilagaja obdobju,
 
-uživanje snovi s psihotropnim ucinkom,
 
-nedelavnost skupaj s šolskim neuspehom,
 
-zahajanje v “slabo” družbo.
 
Tu prihajajo v upoštev negativni vzori, ki so lahko samo v fantazijah in literaturi ali pa jih otroci in mladostniki najdejo v konkretnih ljudeh.
 
Negativna identifikacija vzpodbuja, opravicuje in oblikuje delikventno in drugo motece vedenje.
 
Je pa res,da šciti otroka in mladostnika pred zlomom osebnosti, pomeni mu rezervo, ki se vkljuci prej predno se porušijo ravnovesja v protislovni stabilnosti otrokovega življenja. 
  
  

Ad4/Reintegracijsko vedenje 

Negativne posledice kaznovanja v širokem pomenu te besede (poostreni ukrepi doma, izguba ugleda v šoli, dodatne omejitve, nezaupanje v soljudi, ipd.) otroka ali mladostnika deloma ali popolnoma dezintegrirajo. Reintegriral pa se je ravno v tisto ravnanje, ki smo ga hoteli s kaznijo odpraviti.

KAKO POSTAVITI OTROKOM MEJE?
KAJ SO MEJE?
So karkoli, kar oznacuje omejitev in so BISTVENE za zdrave odnose. Predstavljajo pogoje v katerih smo v doloceni situaciji vsi pripravljeni sodelovati ali nadaljevati s sodelovanjem.Meje, ki jih lahko imenujemo tudi pogoje, pravila, so pravzaprav tisto kar uporabljamo, da v odnosih z drugimi poskrbimo zase in skušamo v življenju ohraniti nekaj reda in zdrave pameti.Veèina odraslih v našem življenju bi lahko, zaradi lažje razlage našega delovanja, razdelili med »PREDPRAŽNIKE« ali med »BULDOŽERJE«
Buldožerji dajejo vtis, videz, da skrbijo zase in za svoje potrebe, vendar pri tem ne upoštevajo potrebe drugih. Morajo zmagovati in se cutijo upravicene, da zmagujejo na raèun drugega.Vendar to ni postavljanje meja, kajti, kot bomo kasneje še videli, postavljanje meja upošteva tudi potrebe drugih.
Predpražniki pa delujejo tako kot, da ne bi imeli meja. So ustrežljivi, prijetni in sploh sijajni. So zelo prilagodljivi, vendar na racun svojih potreb. Ker se ne postavijo zase, se izognejo številnim konfliktom, pokažejo se dobre, pocutijo se praviène in zaznavajo sebe kot nemocne žrtve. Sicer je tak clovek bogato nagrajen za to, da je predpražnik, placuje pa zelo visoko ceno – IZGUBO SEBE.Takšni vzorci nimajo zveze s postavljanjem meja. Predpražniki velikokrat upajo, da bodo s tem, ko so »dobri«, ljudi spodbudili, da bodo le-ti spoznali njihove potrebe in jim ustregli.
OTROCI  potrebujejo omejitve, da se pocutijo varne in zašcitene. Dokler otroci pocnejo tisto kar hocemo, ni težav, smo pravi demokraticni starši. Se pa slika mnogokrat obrne, ko ni vec vse po naših željah. Lahko gremo v drugo nasprotje, da postavljamo premalo meja. Taki starši zamenjujejo ljubece vedenje s popustljivostjo. Razlika je v mejah: Ljubece vedenje jih ima, popustljivost pa ne.
Poznamo starše, ki pravijo , radi imamo svoje otroke, želimo,da so srecni, da imajo stvari, ki jih mi nismo imeli. Nocemo jim postavljati prevelikih meja, da jih ne bi ovirali pri njihovem izražanju in ustvarjalnosti. Zato so popustljivi. Vendar ta isti starši priznavajo, da ob prvih znakih slabega vedenja pobesnijo, ker ne prenesejo tega, da otroci ne cenijo tega, kar so zanje naredili.Ce so nas cmeravost, kuhanje mule, izbruhi jeze ali podobno vedenje, pripravili do tega, da smo meje podirali, se premislili glede meja, ki smo jih postavili, je zelo verjetno, da bo takšno ravnanje scasoma postalo še bolj ekstremno in pretanjeno.
Ce v odnosu z otroki nismo srecni, imamo na izbiro le nekaj možnosti:
-lahko se pritožujemo,
-cakamo, da se bodo spremenili,
-ali skušamo njihovo delovanje nadzirati.
KAKO MEJE DELUJEJO?
Povedo svetu in okolici, kdo smo, s cim smo zadovoljni in s cim ne, kaj smo pripravljeni storiti, za kaj smo pripravljeni sprejeti odgovornost in za kaj ne. Ljudem povedo kdaj , kje ali v kakšnih pogojih smo na voljo oziroma pripravljeni kaj storiti.Kot mejo lahko razumemo vse dogovore, pravila, tudi delovni cas itd..
Ce piše, da je trgovina odprta od takrat do takrat, je tako kot piše. Ce pridemo prepozno ni potrebno nobene razlage, se ne jezimo se na trgovino, kveèjemu nase, ker pac nismo upoštevali postavljenih meja. Zdi se nam samoumevno, da je tako. Pomembno je vedeti to, da trgovina ni zaprta zato, da bi nas kaznovali za zamudo, ni zaprta zato, da bi dobili poduk. Preprosto je zaprta in pika.
Enak odnos se vzpostavlja tudi doma, ce postavimo meje, ali ce so že postavljene.
Meje omogocajo bolj zdrave odnose, ker ne napadajo, ne sodijo vedenja drugih. Namesto, da otroka zmerjamo, da je len in brezbrižen, ker zamuja ali kaj podobnega, mu s postavljeno mejo povemo jasno, kaj želimo in kaj prièakujemo.S postavljanjem meja ne poskušamo nobenega spreminjat ali nadzirat. Meje pomagajo vsem nam, da prevzamemo odgovornost za svoje izbire. Rezultat ni kazen, pac pa posledica izbire.
Meje nam omogocajo, da ne prevzamemo odgovornosti za obcutke ali dejanja drugih.
Meje izkljuèujejo možnost, da bi koga žalili, ga nadvladali ali se norcevali iz njega.
Del odgovornosti za to, da bodo ljudje upoštevali naše meje je, da jim jih povemo. Ce hoèemo, da v hiši ne bodo kadili, jim povejmo še predno prižgo cigareto, ne pa, da potem kašljamo, kihamo in dajemo znake, da nas to moti.Pri izražanju tega kar želimo povedati bodimo natancni. Ce recemo otroku naj posluša glasbo ob primerni jakosti, je to zanj nekaj drugega kot za nas. Ce pa mu recemo, naj posluša glasbo s tako jakostjo, da se ne bo slišalo v dnevno sobo, je pa to zelo natanèno izražena želja ali meja.Kaj je pozno, dobro, cisto, pospravljeno so pojmi o katerih so predstave, kaj oznacujejo, zelo razlicne.
Poznamo pregovor: «Lahko vodiš konja k vodi, ne moreš pa ga prisiliti, da jo pije!«
Lahko sicer vse naredimo prav, pa bomo še vedno razocarani nad potekom dogodkov ali ravnanjem otrok. Vedeti moramo, da bolj ko otroci odrašcajo, bolj se naš vpliv zmanjšuje. To najbolj obcutimo v obdobju pubertete. Ali zacnemo zategovati vajeti ali pa jih spustimo iz rok. Nic od tega pa otroku ne koristi. Rešitev je v popušcanju, kar pa ne pomeni spustiti vajeti iz rok. To tudi ne pomeni biti nedosleden. Popušcanje pomeni sprejeti, cesar ne moremo nadzirati. Ceprav otroke ucimo, kako se pravilno prehranjevati, kaj je zdrava hrana, bi eni lahko živeli samo ob mlecnih napitkih ali podobno. Ceprav otroku priskrbimo kljuke, obešalnike, police, omare, pa zelo hitro ležijo stvari povsod drugje kot pa bi morale. Ne glede na to kako smo temeljiti in kako znamo svoje vrednote posredovati, je našim otrokom malo mar za to, kar je nam tako zelo pomembno. Morda jim bo postalo to pomembno kdaj kasneje v življenju ali pa nikoli.
Otrok ne moremo prisilit, da bi cenili zdravo prehrano, red, tocnost, cistoèo, ucenje, ipd.. Je pa lažje živeti z otrokom, ce lahko popustimo.
Kaj to pomeni? Morda bodo zaradi netocnosti zamudili kakšne pomembne dogodke, izgubljali stvari, ker niso redoljubni, dobili negativno, ker imajo slabe ucne navade.
Dopustiti, da otrok doživi navedene posledice je za oblikovanje njegovega vedenja veliko ucinkoviteje od vseh naših poskusov poduka ali nadzora.Seveda se bodo pogosto slabo odlocali, še zlasti, ce smo jih stalno spremljali, nadzirali in upravljali. Toda koncno bodo morda ravno te slabe izkušnje njihovi najboljši ucitelji.
Ovira, da bi to dopustili, je bolj verjetno naša potreba, da bi ohranili lep videz, videz, da smo skrbni in dobri starši.
Otroke pogosto onesposabljamo, ko jih skušamo izvleci iz neugodnih položajev in se vmešavamo v situacije, iz katerih se lahko otroci marsikaj naucijo.
Popušcanje pomeni tudi to, da smo sposobni živeti z dejstvom, da nekateri ljudje pac ne odobravajo našega nacina vzgoje (tudi sedaj ga marsikdo ne). Popušcanje ne pomeni, da otroke zanemarjamo, pomeni le-to, da v njihovem življenju nismo navzoci zato,d a bi mislili namesto njih, da bi jih šcitili pred napakami ali posledicami slabih odlocitev.
S popušcanjem zavarujemo svoje meje, saj otrokom omogocamo, da se ucijo iz svojih napak. Ce vzamemo primer umazanega perila - Postavimo mejo:"Oprano bo vse kar bo v košu za umazano perilo do dolocenega casa!" Ni namrec naša skrb, da ga mi pobiramo po vseh kotih.
Ce se otroci pritožujejo, da nimajo pospravljenega in opranega perila, jim ni treba vec reci: "Saj sem ti rekla, povedala, da ga ne bom vec prala , ampak recemo: "Oprala sem vse kar je bilo v košu do dolocenega casa."
Popušcanje pomeni, da otroke ljubimo, sprejemamo in podpiramo zato, da bodo v prihodnje znali izbirati pametneje.
Ce nam ocene, videz ali stanje njegove sobe delajo sramoto, nima to z otrokom nobene zveze. Tu gre za našo potrebo, da se izkažemo v vlogi staršev in potrebo po odobravanju drugih.
Popušcanje pomeni, da smo preprièani, da bo otrok scasoma le prišel tja, kjer mora biti, ceravno ne po bližnjici.
 
DOSLEDNOST
Doslednost nam omogoca, da to kar govorimo, mislimo resno. Doslednost otrokom pomaga, da se nas naucijo jemati resno.
Doslednost predstavlja veliko vecji izziv zlasti za starše, ki so doslej otroke vedno reševali ali šcitili pred posledicami njihovih odlocitev.
Ali lahko zberete dovolj poguma in trdnosti,d a ste dosledni?
Kajti v trenutku, ko boste zaceli otroke opravicevati ali vzpodbujati, da se zacno izgovarjati, boste podpirali stališce, kako ne zaslužite, da vas jemljejo resno.
Spoštovanje lastnih meja je prvi pogoj za to, da jih spoštujejo tudi drugi.
Zato bodite previdni, da ne postavljate meje, ki jih niste sposobni dosledno spoštovati.
Ce so otroci navajeni, da dobijo kar hocejo s sitnarjenjem, pregovarjanjem, prosjacenjem in opravicevanjem, so ugotovili in vedo, da imate zelo šibke meje. Doslej se jim je tako ravnanje obneslo, zakaj naj bi s tem prenehali?
Vedeti moramo, naj nam bo všec ali ne, da smo eden najvplivnejših otrokovih uciteljev.
Otroci nas vidijo, kako se obnašamo do razlicnih ljudi, slišijo kaj govorimo, opazujejo naš vrednostni sistem, kako se držimo dogovorov, obljub, itd..
Kaj se lahko otroci naucijo od nas?
Delajmo to kar govorimo, kar pomeni delujmo tako, kot želite, da bi delovali vaši otroci.
Ko vas otroci slišijo, da govorite eno, delate pa drugo, se bodo tega naucili od nas..
Kakšen zgled jim nudimo z osebnimi lastnostmi, kot so zanesljivost, tocnost , urejenost, poštenost, vztrajnost, obzirnost, itd.?
Kaj pa naš nacin govorjenja? Smejo otroci uporabljati iste besede in izraze kot mi? In zakaj ne?
Se lahko derejo na nas, ce se mi na njih? Ali smo zanesljivi, izpolnjujemo svoje obljube in dolžnosti? Ali znamo priznati svoje napake?
Kako dobro znamo poslušati?
Kako pomembno je za nas, da imamo vedno prav?
Ali ravnamo z otroki enako spoštljivo kot s prijatelji?
Karkoli si bomo odgovorili na ta vprašanja moramo vedeti, da je naše vedenje otrokom zgled.
SKRB ZASE
Morda se nam zdi cudno, je pa vendar razumljivo. Ce ne bomo poskrbeli zase, ne bomo mogli niti za otroke ali druge.
Lažje koga ljubimo, ce ljubimo tudi sebe.
Nikomur ne bomo koristili, ce ne bomo obcasno napolnili svojih zalog, ce ne bomo zadovoljili svojih potreb in tako bomo slaba opora svojim otrokom.
Ce nismo najbolj navdušeni nad našimi starševskimi uspehi pri vzgoji, naj nam bo v pomoc zavedanje, da se je naš nacin vzgoje razvil iz nacinov po katerih so nas vzgajali.
Sicer ne moremo spremeniti preteklosti, lahko pa dovolimo preteklosti, da nam pomaga spremeniti prihodnost.